Anica Perpar: Vsečasje

Anica Perpar se je sprva uveljavila kot pisateljica in pesnica leposlovja za otroke. Poezijo je dolgo časa objavljala le revijalno, v zadnjih letih tudi kratko prozo. S samostojnimi pesniškimi zbirkami, ki jih je izdala v preteklem desetletju, pa je opozorila slovensko literarno javnost kot zrela in samonikla pesniška osebnost. Svet njene poezije je samosvoj in njena refleksivna lirika odstopa od znanih obrazcev, kakor je zapisal v oceni zbirke Limonovec literarni teoretik, kritik in književnik dr. Denis Poniž.

Procinljivo je njeno poezijo označil pesnik akademik Ciril Zlobec v spremni besedi k pesniški zbirki Nekdo kliče tvoje ime: »Pesničina človeška drža je ena stalnic tudi njene poezije: zaveda se sebe in svojih možnosti, čuti in živi prostor, v katerem biva, vendar ji je mnogo pomembnejši lastni intimni svet, ki ij je domala vir in spodbuda pesnenja. V vsej njeni poeziji... preseneča neka suverena distanca do vseh mogočih neprijaznosti in negativitet življenja: so pač neizbežen del naše poti. Omemba te človeške drže, ki je kot podton navzoča v vsej poeziji Anice Perpar, pravzaprav določa raven in barvo njene izpovedi, ki je zvečine umirjena, uravnotežena, izkustevno prepričljiva. To razumevanje stvari, »kakršne so«, jo obvaruje pred nevarnostjo, da bi kot vse in vsakogar pohabljajočo silo zunaj sebe obtoževala družbo, svet, čas, razmere. Vse to sicer obstaja in mimo tega nihče ne more, še najmanj pesnik, ampak Perparjeva te komponente življenja zunaj sebe ne ocenjuje in doživlja kot neprijazno ali kakršno koli že posebno usodo ustvarjalca, temveč kot bolj ali manj »naravni red stvari«, sredi katerih živimo.«