Pavle Zidar: Čebele iz Bachov

Zidarjev opus je danes med najobsežnejšimi v slovenski literaturi, tako sodobni kot klasični. V ogromni večini ga sestavljajo prozna dela: črtice, novele, idile, prilike, romani. Toda čeprav se je Zidar z liriko oglašal vse od leta 1949 do konca življenja, posebno v zadnjih letih vse bolj intenzivno, je izdal le eno pesniško zbirko Kaplje ognjene leta 1960.  Med Kapljami ognjenimi in Čebelami iz Bachov so minila polna tri desetletja Zidarjevega pisateljskega in človeškega razvoja, ki ga zaznamuje preko sedemdeset knjig in nešteto revialnih, radijskih in časopisnih objav. A če je svet Kapelj ognjenih v svojem jedru zaznamovan prav z begom pred samim seboj, neumirjenostjo, strastnim iskanjem točke pomiritve, potešitve, z bežanjem pred umišljeno, a zato nič manj bolečo krivdo, če te verze na eni strani prebada osebna človeška nepotešenost in neumirjenost, na drugi pa se zavedajo praznine v sociesu, potem Čebele iz Bachov, pa naj bo še tak torzo, ki ga je avtor dopolnjeval in oblikoval s potrpežljivo zbranostjo, ki je kritiki povečini niso našli v njegovih (daljših) proznih delih, nadaljujejo ta beg in samospraševanje na novi ravnini in poetičnih zakonitostih.

Zato približevanje pomenskim strukturam Čebel iz Bachov ni vračanje k Zidarjevim poetološkim izhodiščem, čeprav se moramo zavedati, da so vgrajena v temelj poetike zbirke, ki nekako sklepa njegov pisateljski opus. Senca, ki je pesnikova najglobja lastnost, nas spremlja kot opomin in prostor, v katerem se rojevajo razmisleki o nas samih in času, ki ga živimo. In ta čas je zaznamovan tudi s celovito Zidarjevo poetiko; lirični utrinki Čebel in Backov so s svojo lapidarnostjo zaveza, ki napotuje k branju celotnega Zidarjevega opusa.