Gibran Khalil Gibran: Zlomljena krila

     Gibran se je rodil 6. januarja 1883 v Bašri na severu Libanona. Oče Kahlil je zelo rad pogledal v kozarec, mama Kamila pa je bila pridna žena. Bila je zelo bistra hči duhovnika Astafana. S prvim možem sta emigrirala v Brazilijo, kjer je rodila prvorojenca Butrusa. Isto leto je mož umrl, zato se je vrnila v Libanon, se tam ponovno poročila in rodila Gibrana ter dve hčerki: Marjano leta 1885 in Sultano leta 1887.

     Gibran je zelo spoštoval svojo mater in bila sta dobra prijatelja. Mati se je intenzivno ukvarjala s svojim sinom, tako da je imel zelo lepo in bogato otroštvo. Brala mu je knjige in mu neprestano pripovedovala razne zgodbe in pravljice iz bogate orientalske književnosti. S petimi leti ga je vpisala v odlično privatno šolo, počitnice pa je preživljal pri svojem starem očetu. Tam se je Gibran srečal z umetnostjo, saj so Astafana obiskovali mnogi duhovniki in umetniki iz Italije in Francije ter s seboj prinašali slike, risbe in knjige.

     Ko je Gibran dopolnil 11. let, je njegova družina doživela hud udarec, saj so očeta zaprli zaradi suma kaznivega dejanja. Mati je tako ostala brez dohodkov, zato je morala z otroki s trebuhom za kruhom v ZDA. 25. junija 1895 je družina prišla v Boston in se nastanila v skromni kitajski četrti na ulici Tiler št. 76. Mama in 6 let starejši Gibranov sin Butrus sta odprla majhno trgovino, Gibran pa je obiskoval brezplačno ljudsko šolo, kjer ga je opazila učiteljica likovnega predmeta in ga predstavila Farid Holand Day-ju. Ko je premožen umetnik spoznal mladega talentiranega Ginija, mu je takoj ponudil vso finančno podporo, da bi lahko še naprej risal in se šolal.

     Leta 1898 je Gibran spoznal mlado pesnico Josephine Bibudi, s katero sta spletla trdno vez. Materi je razodel veliko željo po vrnitvi v Libanon, kjer naj bi študiral arabsko književnost. Cela družina je trdno delela, da so lahko omogočili Gibranovo potovanje v domovino. Tu je obiskal postaranega in zapitega očeta, kar mu je pustilo stalno bolečino v duši. Istega leta se je Gibran vpisal v šolo ''Al Hikmah'' v Bejrutu, kjer so ga dali v nižji razred. Zaradi tega je bil zelo žalosten, saj ni imel možnosti, da bi dolgo študiral. Počutil se je zrelega za višji razred, zato se je pritožil pri duhovniku Jusofu Hadadu. Ta mu je v tolažbo rekel: ,,Saj veš, da se na lestev povzpne postopoma, po stopnicah!'' Gibran mu je na to odgovoril: ,,Spoštovani profesor! Ptica ne potrebuje stopnic, saj leti!'' Profesor se je začudil tako veliki modrosti mladega človeka.

         Po končanem študijskem letu je Gibran odpotoval v svoj rojstni kraj, da bi z očetom preživel poletne počitnice. V Bašri se je zaljubil v prelepo sosedo Halo Daher, ki je postala glavni lik njegove knjige Zlomljena krila. V Libanonu je študiral tri leta in vsako poletje je pohitel domov, poln hrepenenja po svoji nesrečni ljubezni. Ta ljubezen je bila obsojena na propad že, ko se je porodila, saj je kruta morala ustaljenih družbenih običajev ni dovoljevala. Družbena togost in okoliščine, ki jih Gibran popisuje v svoji knjigi o zlomljenih krilih zatrte ljubezni, so zadušili prečudovito ljubezen, kar je pustilo nezaceljivo rano v njegovem srcu.

     Medtem je zaradi tubrkuloze umrla sestra Sultana, zato se je leta 1901 Gibran vrnil v Boston. Kmalu sta zbolela tudi mama in brat. Najprej je umrl brat, star 25 let. Ko je mama ležala na smrtni postelji, ji je bral svojega Preroka, katerega prvo verzijo je že napisal. Mama je pozorno poslušala sinovo pesnitev in mu svetovala, naj počaka z izdajo, saj bo mogoče čez nekaj časa še bolj zrel za tako globoke misli in modrost. Junija 1903 umre mama Kamila in žalost je še globje zarezala v Gibranovo srce. Solze so se mu posušile v očeh. Takrat je napisal: ,,Nisem toliko jokal za materjo, ker je bila samo mati. Bila mi je največji prijatelj na tem svetu in nadvse modra. Najlepša beseda, ki so jih človeška usta izrekla, je Mati. Ta mala in velika beseda polna ljubezni, upanja in varnosti. Izgubil sem izvir ljubezni in usmiljenja. Izgubil sem prsi, na katere sem lahko kadarkoli naslonil svojo utrujeno glavo. Izgubil sem roke, ki so me blagoslavljale in pazile name.''

     1904 je Gibran razstavil svoje likovne stvaritve v studiju svojega pokrovitelja Holanda Daya. Bila je zelo odmevna in mu je prinesla velik materialni ter umetniški uspeh. Tam je bila tudi voditeljica in lastnica Cambridge school Mary Haskell. Bila je tako navdušena nad Gibranovo umetnostjo, da ga je povabila, da bi razstavil v njeni šoli. Med njim in deset let starejšo Mary je nastalo čudovito in trdno prijateljstvo. Takrat je postala njegova pokroviteljica in dobrotnica. V tem času je spoznal tudi prelepo francosko učiteljico Emilie Michel, z vzdevkom Micheline, s katero je navezal prisrčne prijateljske vezi.

     Zdaj se začenja obdobje Gibranovega intenzivnega pisateljevanja. 5. marca 1904 je objavil svojo prvo knjigo z naslovom Vedenje, zatem pa še Ognjeno pismo. Istega leta je skupaj s prijateljem odprl še eno razstavo, vendar so bile v  požaru uničene vse slike obeh umetnikov. Leta 1905 je napisal Glasbo, naslednje leto pa Neveste cvetočih dolin. V tej knjigi Gibran neusmiljeno kritizira in napada cerkev in družbene sisteme, v katerih vladajo denar in bogataši. Verjel je v ljubezen med moškim in žensko brez dovoljenja države in blagoslova cerkve. Zanj sta bili instituciji, ki zasužjujeta predvsem malega človeka. Zato je kritiziral duhovščino, njeno pokvarjenost ter pohlep po materialnih dobrinah. Tako je leta 1908 napisal tudi Uporniške duhove.

     25-letni Gibran je sanjal, da bi svoj študij in razgledanost izpopolnil v Parizu, mestu umetnosti in bivališču umetnikov. Konec 1908. leta mu je Mary Haskell omogočila odhod v Pariz in mesečno štipendijo, za uslugo pa je dobila nekaj njegovih slik. Tam je bil sprejet na akademijo Julien. Začel je študirati pri profesorju Jan Pol Lorenzu, kasneje pa pri umetniku Pier Marcel Pironoju. Spoznal je velikega kiparja Augusta Rodina, ki je močno vplival na njegovo slikarstvo. Prav tako se je seznanil z velikimi evropskimi pisci. Največji vpliv nanj je imel Nitchejev ''Zaratustra'' in dela Williama Blakea. Gibran je v Parizu zaživel iz vseh svojih ustvarjalnih moči. Zapisal je: ,,Taval sem v mraku, zdaj pa drvim proti svetlobi!''

      Med bivanjem v Parizu je srečal starega prijatelja iz Libanonske šole ''Al Hikmah'' Jusufa Al Huwayika in se spoznal ter spopriajteljil tudi s pisateljem Al Rihanijem iz Egipta. Vsi trije so odpotovali v London, da bi se seznanili z angleško kulturo. 22. novembra 1910 se je zaradi pomanjkanja denarja vrnil v Združene države Amerike. V Bostonu je živel do 26. aprila 1911, potem pa se je za stalno naselil v New York, v ulici Wavrli št. 164. Tam je ustanovil društvo ''Zlati krog'', ki je povezovalo kulturnike in mislece, ki so se zavzemali za osvoboditev arabskega sveta izpod otmanske okupacije. Društvo je bilo obsojeno na takojšnji propad.

     Leta 1912 je končal avtobiografsko povest Zlomljena krila. Gre za družbeno-kritično leposlovje, v katerem obsoja trde družbene tradicije, ki so glavna ovira pri osvoboditvi orientalskih žensk. Načel je dvoje perečih vprašanj: problem poroke, ki predstavlja na Orientu za mlade ljudi velik življenjski problem, sploh pa za ženske, ki nimajo nobene besede ali pravice odločati, s kom in kako bodo živele v zakonu; drug problem pa je pokvarjenost verskih vodij, predvsem tistih na visokih cerkvenih položajih. Gibran je javno izpovedal, da so ženske pravice na Orientu poteptane. Ženska ne sme zapustiti hiše svojega očeta, dokler ne postane sužnja svojega moža, ki ji ga določijo starši. Sklenitev poroke nastaja na osnovi dogovora, upoštevajoč predvsem materialne koristi ali družbeni položaj. Ženska prvič vidi svojega moža šele na poroki. Verske voditelje pa je obsojal zato, ker se okoriščajo materialno s stiskami ljudi, namesto da bi skrbeli za njihov duhovni blagor. Predvsem je ožigosal duhovno zasužnjevanje vernikov: ,,Kdo se upa upreti župniku in bo ostal spoštovan med ljudmi?... Duhovniki držijo svoje žrtve z več rokami in pijejo njihovo kri z več ustmi.''

     Leta 1912 je Gibran spoznal v Egiptu May Ziadah, ki je vzdrževala kulturni salon, koder so prirejali literarne večere in večkrat predstavili tudi Gibranova dela. Po rodu je bila Libanonka. Z dopisovanjem sta se globoko spoznala in postala zelo intimna prijatelja do njegove smrti. V tem času je pod vplivom Nitchejevega ''Zaratustra'' napisal in izdal knjigo Nori mož. Napisal jo je v angleščini, pri čemer mu je jezikovno pomagala življenjska prijateljica Mary. 14. decembra 1914 je imel Gibran prvič samostojno razstavo v Montros Galleries v New Yorku, ki mu je prinesla velik finančni in umetniški uspeh. Leta 1919 je izdal daljšo filozofsko pesnitev Sprevodi. Sam jo je oblikoval in ilustriral. Naslednje leto je izdal knjigo Viharji, ki vsebujejo 31 kratkih zgodb, in drugo angleško pisano knjigo Znanilec. To leto je začelo njegovo zdravje rahlo pešati.

     Leta 1923 je objavil knjigo Lepi in odlični izreki, ki vsebuje 37 kratkih zgodb in pesnitev. Tudi to je opremil z risbami, tokrat še z portreti velikanov arabske zgodovine. Med trdim in zbranim delom je hudo zbolel, zato je odpotoval k sestri in Mary Haskell v Boston. Ko ga je le-ta zagledala, je rekla: ,,Nikoli ga nisem videla s tako načetim zdravjem. Bil je kot okostnjak. Njegove obleke so visele na njem kot obešene na kosti.'' Gibran se ji je potožil: ,,Ti dnevi so najslabši v mojem življenju. Nimam več nobenega elana v sebi, še sanje so me zapustile. Ti si mi najboljši prijatelj, s teboj se počutim, kot da sem doma. Nobena sila ne more uničiti te najine trdne vezi.'' Ko je okreval, se  je vrnil v New York, kjer je izdal Preroka, svoje najboljše in najbolj slavno delo, ki ga je ustvarjal domala vse življenje. O tej knjigi je sam napisal: ,,Ta knjiga je moja vera in življenje. Moja velika želja je, da bi jo bral v cerkvi.'' Gibranove največje sanje so bile dokončati in izdati knjigo, ki bi bila kažipot in bi usmerjala izgubljenega človeka v tem materialnem svetu po pravi poti duhovnih vrednot. Knjiga je postala zaklad svetovne književnosti. Z njo je doživel velikanski uspeh, saj so jo prevedli v skoraj vse jezike. Številni kritiki so jo označili kot sodobno sveto pismo.

     Gibranu je zdravje odslej vidno pešalo. Želel se je vrniti v domovino. Odpotoval je v Libanon in se nastanil v Bašri, kjer je bival v zapuščenem samostanu. Kasneje ga je kupil in ga izbral za svoje zadnje počivališče. Še enkrat se je vrnil v ZDA, leta 1926, in tu izdal dve knjigi Pesek in pena in Jezus, sin človeka. Njegova prijateljica Mary je dopolnila 50 let in zapadla v psihične težave. Da bi se ustalila, se je na priporočilo Gibranovo poročila z ovdovelim možem svoje sestrične. Tudi      Gibranovo zdravje se je spet poslabšalo. Takrat je pisal prijateljici May Ziadah: ,,Čutim, da prihaja moja zadnja ura in ni me strah, čeprav še nisem uspel povedati svojih zadnje besede. Samo dim se je kadil, do pravega ognja pa sploh še ni prišlo''.

     1931 leta je izdal knjigo Zemeljski bogovi. Bolezen ga je vse bolj načenjala, vendar ni prenehal z ustvarjanjem. Končal je knjigo Izgubljena, pri Prerokovem vrtu pa mu to ni uspelo. 10. 4. istega leta je Gibran Kahlil Gibran umrl v bolnici v New Yorku. Njegovo telo je počivalo v mrliški kapeli dva dni, tako da se je lahko na tisoče občudovalcev poslovilo od njega.

Talal Hadi