Ivan Mrak: Heroji civilizacije

Dramatik Ivan Mrak se je rodil v Ljubljani leta 1906. Že kot dijak se je uprl meščanski konvencionalni družbi in se odločil za pot gledališčnika in literata. Gledališko umetnost je študiral pri prof. Nučiću v Zagrebu in nato v Parizu, toda povsem nedormalno. Po mladostnih literarnih poskusih je leta 1925 uprizoril svojo avantgardno dramo Obločnica, ki se rojeva in izval škandal ter zavračanje njegove umetnosti. Ta usoda se ga je držala vsa naslednja leta. Pred vojno je ustanovil svoje gledališče in v njem uprizarjal svoja dela, predvsem o velikih osebnostih tuje in domače kulturne zgodovine, pa tudi politične. Med vojno je napisal in nameraval uprizoriti dramo Rdeči Logan, s katero je po dramatizaciji indijanskega upora pozval k slovenskemu osvobodilnemu boju, zato je okupacijska oblast ukinila njegovo gledališče. Po osvoboditvi se je posvetil upodobitvi nosilcev francoske (Revolucijska tehnologija) in slovenske revolucije (Slovenska tetralogija), osvetljevanju Jezusovega lika in usode v trilogiji Proces in ostalih bibličnih dramah, likom iz antične mitologije (Orfej, Chrysippos) in pomembnim osebnostim iz svetovne zgodovine, kot so drama o Prešernu (Spoved lučnim bratom), Van Goghov vidov ples, Rimbaud in Veralaine, Marija Tudor...

Temeljno sporočilo njegovih del je etično. Herojski liki njegovih dram so etično ozaveščene osebnosti, ki raje izberejo socialni pogin, kot da bi poteptale človečnost in življenjski ideal. Prvo javno priznanje je doživel šele leta 1966, ko je ljubljanska Drama uprizorila njegovo Marijo Tudor. Josip Vidmar mu je uredil izbor dram in jih objavil pod naslovom Igre sveta. Njegova dela so nato izhajala tudi v knjižni obliki, veliko le v revijalnem tisku, mnoge prav v Reviji 2000, nekatere pa šele po njegovi smrti, nekaj je tudi izgubljenih. Mrak je umrl v Ljubljani leta 1986.

Drame v tej knjigi je Mrak napisal med leti 1934 in 1938 in so v knjigi objavljene prvič. Naslovljene so Heroji civilizacije, ker govore v velikih osebnostih novoveške politične in kulturne zgodovine: o kapitanu Harrisonu in njegovih tovariših, osvajalcih južnega tečaja; o voditelju srbske vstaje zoper Turke, knezu Karadžordžu; o ameriškem predsedniku Abrahamu Lincolnu, osvoboditelju sužnjev in zmagovalcu v državljanski vojni; in o ruskem skladatelju Čajkovskem. Te osebnosti so dramatika navdihnile s svojim junaštvom in s svojo etično doslednostjo, in to prav pred pragom druge svetovne vojne, ki je terjala od slovenskega naroda pokončno držo, svobodoljubje, domoljubje in moralno moč. Sporočilo teh dram je aktualno tudi danes.