Ines Cergol: Svetlobnica

Pesnica Ines Cergol  je slovenski literarni javnosti znana, saj je s svojima dvema pesniškima zbirkama »Globoko zgoraj« (Lipa, Koper, 1991) in »Vmes« (Primorske novice, Koper, 1998) že opozorila nase. Rodila se je leta 1959 v Kopru in tu maturirala na gimnaziji. Študirala je v Ljubljani, kjer je diplomirala slavistiko na Filozofski fakulteti. Za diplomsko delo »Istrska tematika v leposlovnih delih Marjana Tomšiča« je prejela študentsko Prešernovo nagrado.  Kot novinarka je več let delala pri časopisu Primorske novice, kot zunanja urednica pa za koprsko založbo Lipa, ukvarja pa se tudi s prevajanjem hrvaške književnosti. Poučuje slovenščino na Gimnaziji Koper.

V svoji pesniški zbirki »Svetlobnica« razpira številna bivanjska vprašanja in nanje odgovarja s svojo tenkočutnostjo. Vprašanja nasprotij življenja in smrti, nastajanja in minevanja, ljubezni in bolečine, moškega in ženskega sveta, se nenehno vrtinčijo v krogu hrepenenja, kot bi hotela zavpiti neizrekljivo in izkričati na ves glas skrivnost bivanja.

V pesmi »Tkanje« lahko preberemo: /žena/ vedno/ misli v dvojini / s hrepenečim kolenom/ na pragu/ v njeni notrini/ se neslišno/ lomijo skale/ v nasmešku obale/ ne spomni se/ svojega imena/ ko gola sama/ stopa čez/ morske vale/…

Ženska narava, s katero se pesnica v svoji  poeziji ukvarja in jo skozi verze prefinjeno stke v podobo ženskih pričakovanj in razočaranj, predvsem pa žrtvovanj pred nami vstane tudi v pesmi, ki uvaja cikel »Podoba«: na kateri/ oltar/ naj položim/ ta neusmiljeni dar/ da bom živela/ a bo nedotaknjen ostal/ in bom jaz cela/. 

Ženski svet v zbirki je svet sanj, krhek in subtilen, za sanje pa se plača ceno razočaranj in žrtvovanj. Pesnica uporablja izbran pesniški izraz, ki se popolnoma sklada z metafizično dimenzijo pesmi. Svet njene poezije razpira eksistencialno brezno, na dnu katerega pesnica išče odrešenje v notranji spravi.

Metka Cotič