Ivan Mrak: Dnevnik I

V času, ko je Ivan Mrak začel zapisovati pričujoči dnevnik, je imel za sabo že večino svojega opusa. Gre za njegova zrela in pozna leta, ko se mu je priključil v sobivanje mladi Miran Kavšek. Dnevnik je najresnejši poizkus nekih absolutnih zapisov.

Kaj ga je prisililo v to eksistencialno pisanje? Razvidno je, da srečanje s svojsko mentalnostjo mladega študenta, z njegovim erotizmom in njegovo veliko svobodnostjo. Šlo je obojestransko za neugnano iskanje lastne istovetnosti; pri mladeniču tudi za preverjanje nazora. Kot deklarirani ateist je s svojo drznostjo in mentalno čistostjo zadel ob tragedovo svobodo, s katero je le-ta vse življenje sprejemal življenjska vodila in zahtevnosti Evangelija. Mrakova religiozna zagnanost in ekstremnost je vžigala v mladem Miranu pogosto velik afront, hkrati pa ga je prevzemala Mrakova dramatika in revolucijski vzhit v njej. Posledica je bila, da je Mrak zaradi tega človeškega trčenja predelal kar štiri svoje himnične tragedije in jim dotrpel dokončnejšo obliko. V malo kasnejšem času je v sodelovanju z Miranom ustvaril himnični tragediji Spoved lučnim bratom in Crysipposa. Sožitje trageda in mladega revolterja pa ni poteklo brez težkih nesporazumov in bolečin za oba, temveč je Mraka vse to prisililo v poklek. Ne le v ljubezni, ki mu jo je mladenič vračal pa spet odtegoval in se izmikal, temveč tudi spričo Neskončnosti, ko se je znajdeval v svoji življenjski usodnosti pred temeljnimi paradoksi življenja v redki medsebojnosti. Bolečine, ki mu jih je mladi neugnanec zadajal, so v tem dnevniku nazorno izpričane. Mrakova človeška izjemnost, potopljena v izkustvo ljubezenskega martirija, je omogočila čisto nove, neznane formulacije človekove psihe in etike. Prav tako se izza dnevnika razločno slika zelo problematična »objektivna resnica«, ki jo Mrak odklanja in ostaja, kot vse življenje, pri terjatvi »svete norosti«. Odklanja tudi naravno filozofijo Starega testamenta; odklanja pavlinsko religijo, ki jo v njeni ponarejenosti po apostolu Pavlu tudi jedrnato označi.

Dnevnik je vrhunec Mrakove miselne in pesniške zmogljivosti. V ljubezni, ki se je, po njegovih besedah, izkazovala kot izjemnost spričo vse znane literature, je detajlno definiral človekovo psiho in razkrinkal družbeno laž vsakršne konvencije. Samorazgalil se je do kraja; pri tem pa je postalo jasno, da je nosilec velike etike obsojen za stalno na tragična, paradoksalna stanja in na udarce po najnežneje izproženi prošnji ali besedi. To je dramatična kronika šestdesetih in sedemdesetih let, ki jih prav nihče ni mogel bolje monumentalizirati. V njih je avtorjeva človečnost, zdržljivost, ljubezen in toleranca, trajnost človeških sodb, od katerih so premnoge opremljene z bolečimi klicaji in vprašaji, da se bomo ljudje, ki jih bomo tehtali, vendarle lahko odločili za dobro ali zlo v predstoječi »litanijski civilizaciji«.

Obenem je ta dnevnik »trden most med Heleni in Jezusom«, kot se je Mrak izrazil, osnova za čisto nov svet »prihajajočega krščanstva v Duhu«. Vse to izjemno ljubezensko dotrpetje je namenjeno prihodnjim stoletjem, ko krščanstvo ne bo več vera prisile in dolžnosti, temveč ljubezenski dej in resnica. Pri vsem tem Mrak v življenju za trajno ni našel idealnega partnerja od jaz do ti za »istoisto medsebojnost« in se vpraša: »Mar je ta medsebojnost le moja nepesnjena fikcija?«

Franc Zupet Krištof