Ivan Tavčar: Hoja v neskončnost

Ivan Tavčar je tržaški pesnik tako po svojem rojstvu in bivanju in še bolj po svoji večjezičnosti. Poezijo je začel najprej objavljati v italijanskem jeziku in se v italijanskem kulturnem prostoru kmalu uveljavil kot najbolj izrazit pesnik iz Trsta. Prejel je številne nagrade in priznanja in je uvrščen v mnoge ontologije sodobne italijanske poezije. Ob tem pa je ostal zvest slovenski kulturi, saj prav tako intenzivno pesni v slovenščini in piše eseje ter prozo, predvsem s področja glasbe, v prvi vrsti za slovenski tržaški radio. Hkrati piše tudi izvirno poezijo v nemškem jeziku, da ohranja duhovni stik z nemškimi koreninami svojega rodu po materi. Njegov ustavrjalni svet se torej napaja iz treh različnih evropskih kultur povsem avtentično in s tem njegova poezija spregovarja po treh različnih jezikovnih medijih izvirno in hkrati zakoreninjeno v duhovni svet vsake teh kultur: slovenske, italijasnke in nemške. Ivan Tavčar je v tem pogledu vsekakor enkratna ustvarjalna osebnost, ki jo je lahko porodil le Trst, v katerega žlahtnem izročilu še vedno živi svtovljanski duh, odprtost in medsebojno prežemanje različnih kultur. Je s tem morda tudi že značilen ustvrajalec globalne družbe prihodnosti? Morda prav zaradi te svoje odprtosti za druge kulture ne doživlja v slovenskem Trstu tistega priznanja, ki mu gre. Toda treba je poudariti, da ga del italijanske kulture ceni tudi zato, ker ostaja zvest slovenski kulturi in jeziku.

Tavčarjeva lirika je izrazito refleksivne in intimistične narave. V svojih pesmih izraža bolj kot občutenja in čustva, predvsem spoznanja in doživetja, ki jih nadgrajuje z refleksijo. Vendar njegova pesem ne okrni v hladno razumarsko mordovanje, ampak je prežeta z močnim čustvovanjem, celo s strastjo, ki pa ji vedno daje mero ostrina misli. V tem je Tavčar zvest izročilu klasične lirike. To pa je odlika, ki je v zrelih kulturnih okoljih opažena in priznana. Zato ne preseneča, da je deležen tolikšnega priznanja v italijanskem kulturnem prostoru, ki ima izostren posluh za lepo besedo. Slovenski kulturni prostor mora Tavčarjevo poezijo šele odkriti. Pričujoča knjižnica je njegova tretja slovenska pesniška zbirka.

Druge pa še čakajo na založnika.

V tej pesniški zbirki, ki nosi pomenljiv naslov Hoja v neskončnost, se Ivan Tavčar sooča predvsem z vprašanji minevanja človeškega življenja in smisla našega bivanja, ki mu odstira presežnostno razsežnost. V tem je opazno različen od večinskega toka sodobnega slovenskega pesništva, ki se izgublja v brezpotjih nihilizma. Zanj je življenje drzno popotovanje iz sive izsušenosti časa v zvočno barvitost nečasa (Drzno popotovanje). S tem svojim sporočilom je njegova poezija sodobna ne le za današnji temačni dan, pač pa prevsem za jutrišnji, ki ga po svoje napoveduje.