Ivan Mrak: Dnevnik II

Druga knjiga Mrakovega Dnevnika je slavospev ljubljenemu Miranu, mladeniču, ki je dramatika s svojo neobremenjenostjo vzpodbudil do novih himničnih tragedij v času, ko je kulturna zavest Slovencev pričela občutno slabeti in se je Mrak tudi z demonstrativnimi angažmaji boril za nacionalno zrelost in zavest. Obenem se je z vso močjo in tenkočutnostjo oklepal umetniških manifestacij, ki jim je bil kot zvest spremljevalec priča na domačih in, s pomočjo elektronskih medijev, tudi na tujih odrih. Zato je nenadomestljivo njegovo razmišljanje in določitve o Shakespearu, Gerchardu Hauptmannu, Richardu Wagnerju itd. Obenem obračunava na najfinejši način z našimi kritiki in pisatelji.

Potovanje v Rim in tamkašnji zapiski v skrčeni obliki označujejo papeško mesto z vsemi grandomanskimi razsežnostmi, ki po svoje pričajo o nekdanjih civilizacijskih viških, ob tem pa Mrak ugotavlja, da papeška veličast »prekriva Križanega« in izsiljuje v človeku najhujše paradoksalne pomisleke glede na male antične Atene ali na Groharjevo samotno farno cerkvico in na njegovo intimno vero, da je v najhujši revščini in pomankanju »gore prestavljal«. Podobno razmišlja o Prešernu in njegovi ljubezni do Matije Čopa in slovenstva.

Dnevnik ima s svojo intimno izpovedjo in kritično mislijo edinstven pomen ne le za svoj, temveč tudi za naš čas. Ne vsled senzacij, ki pritegujejo v slovstvu in novinarstvu milijonske mase, temveč v predani, goreči ljubezni, ki se je skozi vse življenje razdajala kljub pljunkom in rumenim zvezdam, ki so jih ljudje lepili na njegov čisti obraz. Nihče izmed Slovencev ni tako trezno in brezpogojno gledal na prihajajoči čas kot Ivan Mrak. Z vso odgovornostjo za besedo, z vso vero v moč besede je pilil, trgal in črtal iz sebe vse, kar ne bi bila več njegova verna, ljubeča in svobodna narava.

Franc Zupet Krištof