Ivan Mrak: Dnevnik III

Enako kot Mrakova dramatika so tudi Dnevniki en sam odprt monolog-krik-vpraš(ev)anje. Ne trdim, da Mrak ne daje polno odgovorov, njegov tekst je prežet s sodbami, med katerimi je nemalo brezprizivnih, trdih, morda celo krivičnih, vsekakor iz strasti ljubezni in sovraštva izrečenih. A sodbe so le zanemarljiv del Mrakove spraševanjskosti. Svet in življenje sta mu problem. Najvišja vrednota mu je lucidna zavest (ozaveščanje) o vsem, kar je možni predmet mišljenja, torej strukturalna avtorefleksija. Le z njo in z radikalno ljubezensko eksistencialno zavez(av)o božjemu (sočloveku-drugemu) Mrak osmišlja bivanje. Če kaj, ga odbija stereotipnost povprečnega obstoja; če kaj, ga navdihuje skrajnost tveganja, stave na Boga, dejanj, ki ustrezajo njegovi prvi etični zahtevi: brezpogojni terjatvi po prestopu iz človeško-družbenega v svet, ki meji na božjega; ki je – naj bi bil – okno v onostranstvo. Z vzdrževanjem stika med človekom in božjim stoji (če tega stika ni, pade) sama Mrakova eksistenca ...

Slovenska zavest, ki je mnogo več kot zgolj literatura (Mraku je bila umetnost religija, umetnost kot izraz himnično tragičnega), pozna dva vélika dnevnika: Kocbekovega in Mrakovega ...

Ni naključje, da je Kocbek morda predvsem skozi svoje dnevnike tako izjemno vplival na slovensko zavest. Niso zgolj objektivistični, podatkovni, informativni, politični, kakršen je Fajfarjev in številni analogni. Kocbek združuje družbo, njeno zgodovino, politiko, (levo) revolucijo, narod na eni in posamezno osebo na drugi strani. Ta združitev je takšna, da je – vsaj bila – dostopna mnogim, eliti, kakršna je nastajala od moje generacije naprej. (Če je še danes, ne vem. Lahko člen postmoderne liberalne družbe še razume, kaj je posamezna oseba?) Kocbek je uspešen sintetik; to dokazuje tudi forma njegove literature, predvsem poezije, ki je mestoma klasična, prva dela Groze in Pentagrama. Kocbeku se vse oblikuje v harmonijo, lepoto, mir, popolnost. Mraku ne.

Mrak se trudi za skladje, popolnost, lepoto, a njegov jezik je raztrgan, mestoma grd, nasilen, razglašen, kar vse ga je delalo za tipičnega predstavnika tim. ekspresionizma (ali celo dadaizma); na takšnega je lahko navezal v 60-letih Zagoričnik. Mrak je, kar ni; hoče biti, kar ne more biti, medtem ko je za Kocbeka značilna idealna identiteta. (Ne v vseh pesmih, tudi ne povsem v Strahu in pogumu, a v temeljni strukturi.) Mrak si identitete želi, a je ne doseže. Ves čas je razpet med Bogom in tem svetom; vabi ga transcendenca, a nemalo tiči v imanenci. Šel je celo skozi obdobje naturalizma, tik pred vojno oz. med vojno, bil je med prvimi, ki je uvajal v slovensko literaturo slang, poulični lumpenjezik; glej trilogijo Rimljanovina. Tudi nizke – najbolj nekultivirane – sloje ...

Iz spremne študije akakdemika Tarasa Kermaunerja