Ivan Tavčar: Ko bisere v očeh rojevaš

Tržaški pesnik Ivan Tavčar je v zadnjih letih s svojo poezijo opozoril nase tako italijansko kot slovensko javnost. Leta 1995 sta mu v italijanščini izšli odmevni zbirki Lo spessore del tempo (Teža časa) in Qualcono verra (Nekdo bo prišel). Lani pa mu je izšla še zbirka pesmi v slovenščini. Ta mala zemska večnost (Trst 1997). Pred nami je nova, reči bi smeli antologijska zbirka  Ko bisere v očeh rojevaš.

Ivan Tavčar, otrok slovensko-avstrijskih staršev, vzgojen v duhu multikulturne strpnosti, doma v prostoru srednje Evrope, a povezan z romanskim, germanskim in slovenskim kulturnim micelijem, je izrazit bilingvalni pesnik, ki v obeh jezikih, slovenščini in italijanščini, odkriva njune pesniške posebnosti, posebno barvo obeh jezikov, različnost njunih pomenov in zvenov. V obeh »poetikah«, če ju smemo tako imenovati, gradi dva vzporedna in pomensko povezana pesniška svetova, v katerih zapisuje svoje življenje in njegova spoznanja, zdaj vedra in vesela, a že v novem trenutku trpka in razmišljujoča, kot pesniško dosledno preseganje ozkih, z nacionalizmi, predsodki ali celo nestrpnostjo zaznamovanih bivanjskih okolij. V tem trenutku sodi – to mu priznava tudi italijanska slovstvena kritika – med najznačilnejše in najbolj profilirane pesnike v Trstu.

V Reviji 2000 je v zadnjih letih objavil vrsto pesniških ciklov s poezijo izrazito kontemplativne, erotično – bivanjske in religiozne – filozofske vsebine. Take pesmi nastajajo tudi v zadnjem času, ko se Tavčar neprestano sprašuje o pravi naradi pesniškega jezika, o njegovi moči, da presega socialne, politične in nacionalne bariere, da govori vsakomur tako, da se odpira njegovemu bivanju in posebnostim njegovega dojemanja. To je zrela, človeško presunljiva lirika, ki bolj gradi na vsebinskih osredinjanjih na najbolj boleče, izpostavljene točke bivanja v multikulturni sredini, kot pa na oblikovnem raziskovanju strukture pesniškega jezika. Tavčar se s svojo poezijo postavlja v središče tistega sodobnega mišljenja, ki vidi v pesniškem jeziku most, komunikacijsko navezo in način neposrednega sporazumevanja z »drugimi«. Zato se ta poezija kot celota in sleherna pesem v zbirki Ko bisere v očeh rojevaš obrača k »drugemu«, sočloveku, tistemu, ki doživlja svet tako, kot ga doživlja sam pesnik.

Tudi nova zbirka Ko bisere v očeh rojevaš, v kateri je zbral nekaj najbolj značilnih in v zbirkah še ne objavljenih pesmi in ciklov iz dokaj dolgega obdobja svojega pesnenja, nadaljuje s takšnim multikultuniškim »raziskovanjem« lastne poetike in sveta, v katerem živi in dela.

Zbirka je razdeljena na pet pomensko, vsebinsko in oblikovno povezanih ciklov, ki govorijo o različnih »postajah« Tavčarjevega življanja in razmerja do sveta: Ne škropi dekle me z divjim drhtenjem; Še iščem nove poti; Kdo sem?; Truden sem, ves gol in prazen; Kako bi rad poletel; Kako lepo je biti spet doma. Te »postaje« zaznamujejo erotično in intimno plat bivanja, razmerje do sveta in časa, do jezika in domovine, do lasnega ustvarjanja in mišljenja; največkrat so teme prepletene in povezane druga z drugo v sijajnem podobju, ki govori o zrelosti Tavčarjevega pesniškega videnja in izražanja notranjih vzgibov s pomočjo izbranih pesniških besed.

To je sveža, izrazito nekonvencionalna lirika, včasih zaznamovana z dogodki določenih trenutkov, drugič spet prepuščena času brez omejitev, polna z osebnim čustvom zaznamovanih podob, ki bodi zagotovo našle pot v srca bralcev.

Denis Poniž