Peter Kovačič Peršin, Robert Kroflič, Vlado Šav: Etos sodobnega bivanja

Knjigo, ki jo pravkar prebirate, sestavljajo poglobljeni pogovori med tremi avtorji, ki razpravljajo o temeljnih vprašanjih človeškega bivanja, v prvi vrsti o tem, kako danes biti in ostati človek. Ti avtorji so Peter Kovačič Peršin, Robert Kroflič in Vlado Šav. Vsi trije so prepoznavni avtorji v slovenski esejistiki in literaturi ter sodelavci Revije 2000. V njej so v zadnjih letih (2002 – 2004) tudi izhajali njihovi pogovori. Poglavitna avtorja, ki sta prispevala večji del gradiva in sta tudi začela pogovore, sta Peter Kovačič in Robert Kroflič, njunemu dialogu pa se je nato priljučil še Vlado Šav. To je pogovor med kristjanom personalistične smeri (Kovačič), religiozno neopredeljenim, a duhovno angažiranim pedagogom (Kroflič) ter podobno usmerjenim esejistom in pesnikom (Šav). Pogovore je začel komentar Roberta Krofliča h knjigi Metafizika besede Petra Kovačiča Peršina. Kroflič in Kovačič razpravljata o metafizičnih in zemskih dimenzijah ljubezni, zlasti kot se kažejo v delih nekaterih ključnih slovenskih literatov (Prešerna, Preglja, Mraka, Kocbeka), in o etiki ljubezni, Vlado Šav pa je odprl tematiko duhovne izkušnje, erosa in etosa in problematiziral pojem celovite vzgoje in pojem svetovnega etosa. To je dalo razgovorom nov zagon. Kroflič se naveže na Gogalov (skoraj povsem zanemarjen) koncept vzgoje, ki gradi na pojmu in fenomenu duhovnega doživetja in prebujanja duše, Kovačič pa znova premišlja o tem, kako utemeljiti etiko, ali je potrebna transcendentna utemeljenost etike. Razprava jih je vodila veliko dlje, avtorji so pritegovali v razpravo svtovne mislece preteklosti in sedanjosti (čeprav prevladujejo avtorji, ki so blizu personalizmu: Dostojevski, Berdjajev, Scheler, Buber, Fromm, Thaillard de Chardin idr.).

Razprava se je potem dotaknila bolj osebnostno naravnanih tem, na primer tistih duhovnih izkustev in iskanj, ki so naše avtorje vodila v življenju in mišljenju. Te strani bodo verjetno zelo pritegnile bralce, morda bo v njih izzvalo kakšno so-zvenenje duš. Razprava je nato krenila v različne smeri, od iskanja novega koncepta vzgoje in univerzalne etike v dobi globalizacije do odnosa med etičnim in etničnim, vse skupaj pa se je izteklo v klic po radikalni človečnosti, ki vključuje etos darovanjske ljubezni, težnjo k presežnosti, eros in ekstazo.

Kovačič zaključi svoja dopisovanja s premislekom o človekovi svobodi kot temeljni človeški duhovni kvaliteti, toda svobodo razume kot možnost posameznikove izbire in njegovo zavest o odgovornosti za storjeno. Človeška svoboda se gradi in udejanja na polju medosebnih odnosov, iz moje nepolaščujoče drže do drugega (in podobne drže drugega do mene). Svetovni etos lahko najde svojo oporo edinole v antropoloških koreninah, v univerzalni duhovnosti človeškega bitja, ne pa v kakšnem političnem ali (med)religioznem projektu. Čeprav je precejšen del pogovora namenjen religioznim ali vsaj versko-duhovnim temam, pa ne gre za razgovore o religiji (posebej krščanstva), temveč o tem, kako ljudje izražajo in udejanjajo svojo duhovno naravo in kako to pispeva k reševanju sodobne krize človeka oz. človeškega sveta. Pogovori predstavljajo lep prispevek h kulturi dialoga, kajti avtorji so miselno in religiozno različno profilirani.

Upam, da se bo pogovor, ki so ga začeli naši avtorji, nadaljeval v nas, ki prebiramo te zapiske, in morda privedel do kakšnega še bolj zanimivega in poglobljenega prispevka.

(iz spremne študije prof. dr. Andreja Uleta)