Mare Cestnik: Brezmejne bližine

namesto zaključka

Ne morem se izogniti neprestani spremenljivosti, čeprav bi se njenim posledicam pogosto hotel. Čista in v najlepšem smislu nikogaršnja Menina je bila prednostno »vrnjena« Cerkvi, ki jo je takoj prodala Ministrstvu za obrambo – samo vprašanje časa je, kdaj jo bodo ogradili in prevrtali z ubijalsko tehnologijo in bo izključna posest natovcev z ameriškim naglasom; oskrbništvo Iztokove koče pod Golaki je bilo iz občutljivih Janovih preneseno v mnogo bolj tržno usmerjene roke, in zdaj za Bajto rohni generator, v njeno notranjost pa se je kot prva pridobitev vselil kromiran točilni pult; ker briški kmetje milo sanjajo, kako bodo po tistem, ko nas bo (ko nas je!) zavzela Zveza, po širni Evropi prodajali svojo ljubljeno kapljico, spreminjajo svoje krasne griče z novimi trtnimi kloni v eno samo monokulturno puščavo; in čudovito rečico Knežo je dokončno uničila zadnja elektrarna. Toda Vlado je končno v knjigi, ki je od vseh njegovih knjig daleč najbolj on, strnil svoje iskateljske zapiske ter jih predal legalnemu bralcu; mojo osemletno Lucijo ni potrebno niti najmanj siliti v ljubezen do dreves, živali, naravno obraščenih rek in – hoje; in kljub nerazumljivemu in do konca nepojasnjenemu nasprotovanju vikendarjev in lovcev, ki so s tem dosegli samo prepir ter razklanost in ki večinoma sploh ne živijo tukaj, so se prebivalci Stržišča vendarle odločili za to, da postanejo del Triglavskega narodnega parka. Knjiga, tudi takšna, kot je ta, ni edini, a je prvenstveni vpliv, ki si ga dovoljujem, da izrečem svoje razpetosti in vpetosti, svoja ljubeča prepričanja in odločitve za lepoto ter za garaštvo čudenja, ki ima v tej deželi toliko snovi in zelene srčnosti. Iz dneva v dan bolj rad sem tu, občutljiv in živ, in tudi zato mi čedalje več pomeni vse, kar me obkroža. Da ne govorim o odgovornosti

Vnaprej hvala vsakemu, ki bo vsaj pomislil in se zamislil.

V Stržišču, 17. maj, 2004