Marjan Tomšič: Južni veter

V ponikvi časa

Južni veter Marjana Tomšiča spominja na Vrt zemeljskih užitkov Hieronimusa Boscha. Številne človeške podobe in usode so zapletene v nepregleden vrtinec skušnjav, hrepenenj, vzponov in padcev, plemenitih iskanj esence bivanja in umazanih zdrsov: kot bi bila človeška podlost in veličina najbližji sorodnici! Če smem nadaljevati s primerjavo: Tomšičeve sijajne novele, ki sodijo v vrh naše sodobne pripovedne umetnosti, spominjajo tudi na platna Giovannija da Modene, bratov Limburg, Pietrusa Brueghela in drugih mojstrov alegorije poznega srednjega veka.

Da, zanimivo je, da se v potovanjih Tomščevih šandrink, šavrink, aleksandrink…, ki stopajo na valovite, trnaste, prepišne, blodne poti desetnic in lepih Vid – v vozel časa zadrgneta Srednji vek in moderna doba. Kot bi si bili ti dve obdobji najbližji sorodnici!

In tudi sta. Srednji vek ni bil le obdobje mraka in blata, ampak tudi epoha iskanja svetlobe, čaščenja sonca in ognjevitih barv. In zadnji dve stoletji, v katerih se odvijajo odisejade Tomšičevih šandrink, sta – zaradi praznega neba in odčaranosti sveta – hlepeli po odrešilni luči, ki bi človeku vrnila red in smoter biti. Prav v tem je paradoks: občutek imamo, da se stoletja razsvetljenstva, vzponi razuma, humanizma in znanosti, sploh niso dotaknili užitkov in trpljenja Tomšičevih junakinj in junakov z družbenega in etničnega obrobja! Zdi se nam, da še vedno živimo v času moralitet in misterijev, legend in alegorij.

Ko stopamo po bleščečih, divje razviharjenih, brbotavih prizoriščih Sredozemlja, nekakšnega peklenskega talilnega lonca, v katerem izgubljajo obliko in vsebino intimne besede in čustva slehernic in slehernikov, smo očarani nad Tomšičevim pripovedovanjem. Kje v naši književnosti lahko najdemo tako ritmično razgibane velemestne vedute in trge, opise bordelov in cerkev, meščanskih salonov, čaršij, zatočišč brezdomcev? Marjan Tomšič je do bralca prijazen in neusmiljen: njegovo pripovedovanje ne pozna zastojev, tudi takrat ne, ko opisuje vizije, sanje, norosti ali meditacije junakinj.

Vzvodi za zgodbe so si podobni in temeljijo na poskusu preseganja revščine, vzponu iz socialnega dna. A ko se potovanja začnejo…  se skupaj z junakinjami zapletemo v sunke južnega vetra, ki s seboj prinašajo norost in neukrotljivo slo. Ne vemo več, kje bomo pristali in kam nas bo življenje naplavilo. Blodni veter, ki omamno diši po Cipru in Lesbosu, Jeruzalemu in Kairu, Aleksandriji in Siciliji, Arabiji in Provansi, nas spremeni v igrače v rokah neznane sile. Samo še pojoči in ječeči trsi smo, ki se oprijemajo trenutkov slasti in molitve, da bi ubežali veliki spirali izginevanja.

A neznana sila, ki jo junakinje in junaki v trenutkih slasti in stiske nagovarjajo s plamenečimi srci, zabriše sled za »nerazumno predrznostjo, sanjarijo po nedosežnem, zaigrano ljubeznijo, demoni v krvi, strašansko zapuščenostjo…«, odplakne spomin na ekstaze in besnenja, saj je »tudi svetost le človekov napuh«. V ponikvi časa izginejo vsi poskusi, »da bi naredili red v večnem neredu«. Dojilje in zaupnice, varuške, gardroberke, kuharice, šivilje, prostitutke in ljubice skupaj z gospodarji, učitelji, svečeniki, bogatini in tatovi, pohabljenci in prenašalci vode tonejo v temino pozabe, in nihče od sopotnikov, ki ostajajo, ne ve, če so našli »skrita vrata v lepši in boljši svet«.

Odlika pisanja Marjana Tomšiča je v pretanjeni intuiciji, s katero povezuje ljudi različnih kulturnih okolij, veroizpovedi in svetovnega nazora. Pripovedovalci se simultano, na magičen način gibljejo v sedanjosti, apokaliptični prihodnosti in preteklosti, kjer so korenine našega zdajšnjega brezdomstva in depersonalizacije. Marjan Tomšič na izviren način vpleta pripoved v pripoved, pred bralca nastavlja pasti izpustov in hiperbol in z njimi doseže visoko napetost fabule in omamno, dišečo razpoznavnost sižejev. V pripovednih postopkih je samosvoj, hkrati pa sledi tradiciji najžlahtnejših zgodbarjev, ki prihajajo iz romanske in arabske klasike.

Ko govorim o Južnem vetru kot sodobni moraliteti, to ne pomeni, da je knjiga obremenjena s (katoliško) ideologijo. Nasprotno je res: moraliteta je ravno zato, ker je nazorsko povsem razbremenjena, ker bralcu ne ponuja sistema za vrednotenje junakinj in njihovega ravnanja. V tej umetniški odprtosti, v tej nevsiljeni ljubezni do literarnih historij, postavlja Tomšič enačaj med etiko (kot eksistencialno odgovornostjo) in estetiko (kot zgodovino dotikov človeka in lepote). V zadnji zgodbi, ki je napisana kot hipni privid predsmrtnega padca, je padec moč ustaviti le s fiksacijo slasti, prevzetosti duše, nasmehi dobrote, v sanjskih vizijah in metamorfozah…, ki se ob koncu pripovedi izkažejo kot nekaj več. Tisto več je pravo tkivo, predivo novele: brez omenjenih človeških samo-preseganj tudi zgodbe ne bi bilo.

Sočni jezik, v katerega rožni venec so nanizani lokalizmi, neologizmi, narečni izrazi in arhaizmi (ti šele lahko ustvarijo magično alkimijo univerzalnega), je edini ključ do presežnega, do sinjega ozadja zgodb, ki ga zveni v duši kot veličastno mnogoglasje kozmične (biblične) Visoke pesmi.

Milan Dekleva