Marko Elsner Grošelj: Zdržati samoto

Zdržati samoto zveni kot program. Vendar ne gre za to, kako čim manj boleče biti »od­mev, ki odmira, glasbilo, ki ne zveni več«, ne gre le za bivanjske napotke, pač pa pred­vsem za poetični program: zdr­ža­ti paradoks eksistence, ki privede do »čis­te­ga petja«.

Samota, najfrekventnejša beseda El­sner­jeve zbirke, ima vrsto spremljevalnih občutij: gnus, nelagodje, dvom, molk... živ­lje­nje se spreminja v obledelo odhajanje, »os­taja le spra­na, zadrgnjena stran biva­nja«. A samo­ta s seboj nosi tudi odrešenje, v katerem se »čas odstre«. Elsner ni pokleknil pred viso­kim, pra­znim nebom, ni podlegel skušnjavi samopo­mi­lovanja in nostalgije za izgublje­no polnostjo sveta, ampak je skušal ubese­diti samoto kot izbranost za pesem.

Takšen položaj pa ni več nekaj, česar se ne da zdržati. Kupčija je fau­stov­ska, samota je cena, ki jo je treba pla­čati, da lahko porazi molk. Zgodi se nekaj ču­dežnega: v pesmih se govorje­nje o sebi ne­na­doma zabriše, od­pre pa se celota Druge­ga. Elsnerjeva pesem se spre­meni v album podob, v katalog poslav­ljanja, v igrani do­ku­men­tarec, v niz raz­gle­d­nic, na katerih zažarijo slike bližnji­kov, spo­mini prednikov, domače in tuje po­krajine.

Te pesmi – razglednice, v mirovanju zastali filmski kadri in sekvence, se mi zdijo naj­bolj­še. Mirno lahko rečem, da je med njimi nekaj antologijskih, saj jim je uspelo ujeti skrivnost časa, njegovo »nedota­klji­vost«. V teh pesmih, »zmeraj isti hiši stra­hu«, je pol­no življenja in smrti, v njej domuje pesniko­va družina, prijatelji in ume­tniški sorodni­ki, Rilke, Pessoa, Cveta­je­va, Kurosawa …

Nenadoma se zavem, da Elsner govori z ne­do­umljivim sogovornikom, ki »gle­da z nje­govimi očmi in je zagrizen v njegovo meso«. Govori z nekom, ki mu je iz »zbiral­nika temnih besed« prinesel smisel in obču­tljivost za hrepenenje in praznino. Takšen sogovor­nik ni pripovedovalec zgodb, zato El­sner­je­ve pesmi brez verzov nikdar ne po­sta­nejo pro­zni okruški. Poe­ti­čne razglednice so, na njih trepetata in se prelivata bli`ina in od­da­ljenost in mi šepe­ta­ta o tem, da je mogoče ujeti in obvladati le tisto, kar je že odsotno.

Milan Dekleva