Marko Jenšterle: ?Latinska Amerika? !Čista fikcija!

Marko Jenšetrle je slovenskemu bralcu že dolgo poznan kot izreden poznavalec latinskoameriškega kulturnega, zgodovinskega in političnega prostora. Samo poznavanje razmer pa še ne bi bilo dovoljšen razlog za pisanje pričujočega dela, če pisec svojega eruditskega fonda ne bi znal prepričljivo predstaviti. Nobenega dvoma ni: Marku Jenšterletu to vsekakor uspeva. Za uspeh je potreben recept, ki ga pozna le marko; lahko bi ga primerjali s koktejlom »Cuba Libre«, ki ga v enem od poglavij uporabi kot odlično metaforo politično-zgodovinskih razmer: avtor v svoje delo vlije torej zvrhano mero znanja, mu doda subtilnost opazovanja in vživljanje v latinskoameriško realnost in kar je za bralca najpomembnejše s pravo mero doda obvladanje literarno esejističnega stila. To pa lahko doseže le s svojim strokovnim in osebnim erosom do Latinske Amerike, ne le Amerike briljantnega obraza, zlasti Amerike z vsemi njenimi prikritimi, temačnimi in marginalnimi podobami. In prav eros je tisti, ki nehote vplete v zgodbo še bralca samega.

Ob naslovu ?Latisnka amerika? !Čista fikcija! Bi marsikdo lahko pomislil, da želi pisec ustvariti fiktivno podobo, ki nima nobene zveze z realnostjo; ravno nasprotno, delo razblinja vsakršne stereoptipe, kljub temu, da se mudi pri najbolj »eksotičnih«, »nadrealističnih« in časovno privlačnih temah. To mu seveda usoeva z dejanskim poznavanjem latinskoameriškega »nad-realizma«, ki je na novem kontinentu še kako realen. V Jenšterletovem delu bo bralec spoznal resnično Latinsko Ameriko, ne tisto, ki so mu jo zdaj predstavljali poenostavljeni potopisi, polni trenutnih vtisov, napačnih evropocentrističnih razlag in zemljepisnega ter poljudno-arheološkega čudenja nad zelenim kontinentom. Njegovo delo tudi ni navadna novinarsko poročevalna esejistika. Avtorju je daljše bivanje v Latinski Ameriki, dobro poznavanje njenih zgodovinskih in političnih razmer, njene klasične in moderne arhitekture in gledališča omogočilo osvojiti neodtujeno podobo latinskoameriške stvarnosti, ki se ob branju odpira tudi bralcu in ga drži v napetosti, dokler ne prebere zadnje strani.

Dr. Marija Mojca Terčelj