Marko Elsner Grošelj: Glas iz tišine

Pred menoj leži izjemna knjiga!

Marko Elsner Grošelj me vodi po poteh samotnega premišljevalca, mi odpre vrata v intimno izbo ljubljenj in ljubezni, zaupa pogled v galerijo sanjskih in resničnih slik, trepetanj duše, izriše zemljevid zablod, strahov in tesnobe, naniza impresije dragih stvari in krajin, ki ga obdajajo ... Glas iz tišine (prvotni naslov knjige se je glasil Strani preloma) je, kot pravi avtor, »poetična beležnica«, a kljub »seizmografični« naravi, ki v besede lovi spontanost trenutkov, ne pušča vtisa razpršenosti in naključnosti: za posameznimi »poglavji« knjige stoji jasen načrt. V hišo življenja (ki je tudi hiša vetra) je vtkana arhitektura prisluškovanja svetu. Prisluškovati svetu pa pomeni zidati dom, ki bo lep in dober, estetičen in etičen. V prepletu obeh razsežnosti človekovega minljivega trajanja, bolje rečeno: v njunem križišču, je naše domovanje, neulovljivo in večno.

Izjemnost strani, ki se prelamljajo, je v izmuzljivosti pisave, izmikajoče se togi žanrski razvrstitvi: knjiga je zbirka meditacij, dnevnik samotarja, ontologija čutenja, lirični nagovor bližine in daljave, astrofizika vpogledov v »temne sence« notranjosti. Menjave slogov so logične kot menjave letnih časov, a v spiralnem teku časa se kar naprej viba in razrašča avtorjeva želja, da bi ubesedil razmerje med človekom in poezijo. V »tanatični« civilizaciji je namreč poezija tista sila, ki razlamlja, ki prelamlja uspavano zavest in čute. Poezija rani, da bi na rani zasijalo blažilno (in odrešilno) dogodje – ugodje biti. Voditi pogovor s poezijo je zato naporno; pesem je muhava in nestanovitna ljubica. Mogoče bi bilo laže biti brez nje, ampak Marko Elsner Grošelj na takšen eksapizem ne pristaja: razmerje z Drugim je treba – v imenu zvestobe – vzdržati!

Cena za »poetično« vrednotenje bivanja ni visoka ali nizka, ker vrednotenje bivanja nima cene. Odmik v samoto ni puščavniški asketizem, ampak prostovoljna izbira »biti na robu«. V prostovoljnosti je še največ proste volje, nam pripoveduje Marko Elsner Grošelj. Tisto, kar je v »središču pozornosti«, to že dolgo vemo, se spreminja v prostor malikovanja in demagoškega čaščenja, medtem ko robovi (prelomi) našega bivanja ostajajo ostri in čisti. Tako kot Gaston Bachelard tudi Marko Elsner Grošelj stika za poetičnimi arhetipi, ki kljubujejo metežem spremenljivosti. »Vsezaobjemajočnosti« ni mogoče prijeti; še dotiku se ogne. Oplazi nas z namigi lepote in svobode, njen sirenski klic nas spremeni v minljive iskalce večnosti.

Pred nami leži izzivalna knjiga!

Milan Dekleva