Ivan Mrak: Obrazi slovenstva

Obrazi slovenstva prinašajo štiri Mrakova dramska besedila iz ciklusa o osebnostih slovenske kulture. Jakopiču (Slepi prorok), Aškercu, Groharju in Prešernu (Spoved lučnim bratom). Nekaj dram iz tega ciklusa je izgubljenih, tako Valentin odnik. Gre za drame o velikih osebnostih, kar je ena ključnih preokupacij Mrakove dramatike. Velike osebnosti za Mraka niso tim. tvorci zgodovine, kulture ali cibilizacije, pač pa tisti posamezniki, ki predtavljajo kristalizacijske točke za uzavestitev človeka v svojem času in prostoru. V našem primeru gre za osebnosti, ki dajejo obraz in smisel, temu kar imenujemo slovenstvo. Slovenstvo je metafizično bitnost zgodovinskega dogajanja slovenskega ljudstva, ki jo oblikujejo osebnosti, ki s svojim dejanjem in stvaritvami dosegajo ali poskušajo dosegati polno uzavestitev lastnega in s tem tudi narodovega bivanja. Zato so te velike osebnosti za Mraka resnično gibalo duhovne zgodovine posameznega naroda in človeštva na sploh. Tako skuša Mrak z dramskimi liki iz ciklusa Obrazi slovenstva razkriti duhovna gibala osebnosti, ki predstavljajo steber slovenske narodne in kulturne uzavestitve. O tem govere tudi nekateri podnaslovi teh dram. Usodo slikarja Groharja označi kar za slovensko tragedijo, Antona Aškerca za tragedijo slovenskega liberalizma, Prešernovo pa kot temeljno usodo slovenstva označi za himnično tragedijo,s čimer poudarja, da je prav tragični paradoks Prešernovega bivanja tisti moment, ki najgloblje utemeljuje slovenstvo samo in s tem odrešeno bivanje. V tem je himničnost tragičnega.

Taras Kermauer v svoji spremni študiji Mrakova dramatika ugotavlja: "Mrak končno - po mnogih letih iskanja in odprtosti neznan(sk)emu - dožene, kaj je vsebina pravega človeka. To dogajanje je posebne vrste odgovor na vprašanje, zastavljeno v dramah od Proroka do Groharja. Presenetljivo: Prešeren v Spovedi - zreli Mrak - ne najde kake družbene (družbeno kulturne, ideološko politične) vsebine, ta bi bila le nadaljevanje in kvečjemu -* začasna - zamenjava za klerikalizem, liberalizem in marksizem-komunizem (tudi nacizem). Mrak se zave, da vsebine, kakršno pričakuje družbeni človek, sploh ne sme biti; vsak takšen vsebinski odogovor bi bil napačen samoslepilo. Resnica pravega človeka, ki je velika osebnost, je ravno v tem da je na družbeno-zgodovinski ravni usoda zmerom močnejša od človeka, vsakdo propade, tudi največji, tudi Prešeren, vsakdo se zaplete v vprašanje, sanje., avtoanalize, strasti, čustva, konstrukte, vsakdo pada v brezno nesmisla, se ozavešča tosvetne nerazrešljivosti vseh teh vprašanj in projektov, vendar to ne pomeni človekovega poraza, ampak ravno nasprotno; edino zmago, ki ima smisel. To ni zmaga nad drugimi, ki jo terja družbeno politična usmeritev, ampaktakšna zmaga nad nesmislom, da človek vzdrži pritisk tega nesmisla, smrti, razhajanj, ločitev, značilnih za ta svet...

Sporočilo Mrakove dramatike postaja vsakdan vrednejše. Vsak dan bolj se očituje brezperspektivnost družbenih opcij, psihoterapij, navideznih varnosti, magij. Onkraj zdravil za kratek rok deluje edinstvena moč Mrakovega vzdržanja smisla v prepadu niča."