Zbornik: Personalizem in odmevi na Slovenskem

Sodobni personalizem je predvsem posebna filozofska orientacija, in ne čvrst filozofski sestav. S personalizmom označujemo tisto mišljenje, ki človeka obravnava kot celovito (integralno) bitje v vseh njegovih razsežnostih: biološki, družbeni, politični, zgodovinski, kulturni, psihološki, duhovni in religiozni. Ta nazor zavrača vsa ideološka reduciranja človeškega bitja na enodimenzionalnost. Naglaša, da je človek več kot individuum, je oseba, ki je bitnostno naravnana na drugega.

Medsebojnost človeka zavezuje k odgovornosti za sočloveka in svet. Zato personalizem v središče svojega obzorja postavlja osebo kot nosilko etosa. In v tem naglašanju osebe in njenega etosa je mogoče najti skupni imenovalec sicer filozofsko različnih usmeritev posameznih personalistov.

Tudi slovenski personalizem ni razvil neke posebne filozofske smeri ali šole, ki bi razvila lastno družbenopolitično teorijo. Ostal je zvest svoji osnovni usmeritvi, da je kot angažirano mišljenje postavljal osebo in njen etos za temeljni kriterij vseh idejnih, političnih, kulturnih in duhovnih previranj. Slovenska personalistična misel je kot praktična filozofija razvila izvirne poglede na etična, družbena, antropološka in tudi psihološka vprašanja, v ontološkem pogledu pa je ostala naslonjena na tuje vzore. Čeprav so slovenski personalisti v naš duhovni prostor prinesli tudi misel judovske personalistične smeri, pa so ostali v obnebju krščanske percepcije osebe in s tem temeljnih krščanskih etičnih načel.