Peter Kovačič Peršin: Vrnitev k Itaki

Vrnitev k Itaki je knjige esejev, ki govori o sodobnem civilizacijskem preoblikovanju svetovne družbe, posebno evropske, pri čemer se spreminja predvsem položaj naroda. Ta proces označujemo s pojmom globalizacija. V ospredju avtorjevega zanimanja je položaj slovenskega naroda, ki doživlja ob zunanjih premenah tudi globoko notranjo preorientacijo vrednot in načina življenja. Ta vidik poudarja podnaslov Slovenci v procesih globalizacije.

Globalizacija se kaže kot dvosmeren proces. Kot spontan proces univerzalizacije sveta je izraz razvoja človeške družbe, ki spričo naraščajočih kriz: prenagle populacijske rasti, porasta svetovne revščine, socialnega razslojevanja, gospodarskih zlomov in ekološke ogroženosti planeta – zahteva sodelovanje in solidarnost med državami sveta, poenotenje tehnološko proizvodnih procesov, pretočnost svetovnega gospodarstva in sprejetje splošnih civilizacijskih norm v vseh družbah sveta. Univerzalizacija ne deluje v smeri unifikacije človeške družbe, saj izhaja iz stališča, da je raznolikost človeških družb danost, ki jo je treba le nadgraditi z univerzalnimi civilizacijskimi vrednotami. Ta spontani potek pa izkoriščajo z utrditev svoje svetovne nadvlade svetovni centri kapitalske in politične moči. Motor njihovega delovanja predstavlja danes ideologija neoliberalistične ekonomije. Njen cilj je vzpostavitev kapitala kot edine moči svetovne družbe. Izhajajoč iz kriterijev učinkovitosti, racionalizacije, ekonomičnosti, funkcionalnosti terja poenotenje proizvodno tehnoloških procesoc, organiziranosti družbenega življenja in svetovne komunikacije, s tem pa tudi kulturno civilizacijskih vzorcev. Narode in njihove suverene države, samobitne kulture in jezike razume kot oviro pri vzpostavljanju svetovne vladavine kapitala in jih zato skuša izničiti. S procesi nasilne unifikacije vsega življenja se torej bistveno spreminja položaj naroda, njegove kulture in jezika.

Evropske integracije so rezultat globalizacije sveta. Vzpodbudila jih je sicer želja, da na naši celini zagotovimo mir, presežemo politiko imperialnih odnosov in vzpostavimo novo sožitje med narodi na načelu sodelovanja in solidarnosti. Ta načela izhajajo iz spoštovanja avtonomnosti evropskih narodov kot entitet z lastno kulturno, jezikovno in zgodovinsko danostjo. Evropa je v svoji zgodovini omogočila tak razvoj svojih narodov in je zato prav ta raznolikost temelj evropskega življenja in združevanja. Evropa že zaradi tega ne more slediti modelu unifikacije, čeprav tale težnje obstajajo, ker bi s tem izgubila svojo kulturno identiteto, brez nje pa kot posebna enota svetovne družbe ne more obstati. Kulturna identiteta Evrope je v njeni jezikovno kulturni različnosti, ki pa je enotna v tem, da razume kultura v njenem izvornem pomenu kot duhovno dejavnost uzaveščanja in plemenitenja človeka. Evropsko izročilo odklanja nivelizacijo kulture zgolj na predmet tržne uporabnosti in prilagajanje mentaliteti porabništva. Samo v svojem kulturnem izročilu zasidrana Evropa lahko obstane kot domovina vseh svojih narodov.

Slovenci smo se ob svoji državni osamosvojitvi znašli v procesih, ki ukinjajo nacionalno državo in večino nosilcev njene suverensoti: od samostojne politike, vojske, gospodarstva do samosvoje organiziranosti upravno pravnega reda in celo šolstva. Nosilci narodne identitete tako ostajajo materin jezik in njegova kultura ter prostor narodne poselitve. Zato velja tem elementom naše samobitnosti posebna skrb. Ta je vse bolj prepuščena nam samim, ni več prvenstvena skrb države, ki je le še nominalno nacionalna. V tem smilsu postaja globalizacija naša notranja usoda. Očuvanje naše narodne, jezikovne in kulturne idenititete postaja zadeva zavestne odločitve nas kot posameznikov in kot skupnosti, da svoje slovenstvo živimo polnovredno tudi v pogojih globalizirajočega se sveta.

Avtor je za esejistično delo prejel Rožančevo nagrado.