Vlado Šav: Romanja Domov

Knjiga Vlada Šava z naslovom »Romanja domov« je zrelo in tako estetsko kakor spoznavno več kot vznemirljivo delo. Knjiga, ki je sestavljena iz treh ciklusov, notranje razčlenjenih na manjše medsebojno povezane, četudi večinoma samostojne enote, je dober primer »osebnega eseja« ali t.i. »creative non fiction«, ki je na Zahodu v zadnjih dvajsetih letih rastoče popularna, pri nas pa ima razmeroma malo predstavnikov. Gre namreč za križanje stvarne literature na eni in refleksivne, kritične ter z osebnimi doživetji prežete literature na drugi strani.

Gre torej za prakso tistega tipa esejistike, ki po eni strani sega v meditacije o naravnem kroženju sokov, letnih časov in kozmičnem »vsem v enem«, po drugi strani pa skozi globoko individualizirane refleksije razkriva duhovne dileme svojega pisca. Bralci tako spoznamo ne le njegovo neposredno okolje, ampak tudi njegove poglede na simbolne, družbene in kulturne dogodke sodobnega časa. Z drugimi besedami: v tej knjigi se Vlado Šav, sicer slovenski kulturni javnosti poznan kot romanopisec (»Žeja«), gledališčnik in nosilec alternativnih ustvarjalnih ter življenjskih praks (»Ljudje z reke«, »Veternice«, Performans studio), osredotoča na svoje izkustvo bivanja v geografsko odmaknjenih in neurbaniziranih žepih, kar mu omogoča avtentično, manj ponarejeno in bolj vzneseno obliko kritičnih meditacij o sodobni krizi smisla in nezadostnosti parcialnih odgovorov nanjo.

Tri poglavja s pomenljivimi naslovi (Dolina, Hrib, Obrežje) sicer izhajajo iz neposredno doživetega mikro-okolja v posameznih zaselkih, vendar je treba v njih videti predvsem mitsko in simbolno resničnost, ki se avtorju razkriva v obliki natančnega in nadvse občutenega opazovanja naravnih ritmov in ritualov. Skozi te meditacije, ki so napisane v gladki, metaforično bogati in pogosto prav »pesniško« himnični govorici, proseva avtorjev jasen eksistencialni napor, da ne bi le »pridigal« o nujnosti večje povezanosti z izmikajočo se resnico narave kot velikega tkiva vsega življenja, ampak bi tako resnico tudi neposredno »živel«.

Velika prednost te samosvoje in privlačne esejistično-izpovedne knjige je namreč v tem, da avtor v resnici bit svoje besede ščiti z bitjo svojega telesa, ob tem pa to povezavo tudi refleksivno utemeljuje: ko torej govori o težavnosti življenja v skladu z idealom iskanja harmonije in o jecljajočih poskusih, da bi se nenehno vzdrževala ljubezen do odkrivanja kozmičnih silnic v npr. drobno brstečem grmičku na dvorišču njegove kolibe, to govori iz prve roke.

Šavova »filozofija narave«, ki črpa iz zenovske dvoumnosti o (ne)moči besed spričo čudovite kompleksnosti naravnega sveta, je tako torej svojevrstni novum v slovenski esejistiki, ki se pretežno ukvarja z analizo posameznih umetniških del ali »globalnih« kulturnih in političnih problemov nacionalnega življenja, mnogo manj, če sploh, pa z introspektivno naravnanostjo eksistencialnega zrenja.

Knjiga je v marsičem inspirativna, vsekakor pa bralca žene k premisleku nekaterih temeljnih predpostavk, na katerih stoji in pade sodobni postmoderni svet, iz katerega smisel medsebojne povezanosti, spomina, solidarnosti in sočutja kot osnovnih družbenih vezi hitro hlapi.To pa je navsezadnje največ, kar nam lahko knjiga esejev da: vabilo k premisleku o lastnih omejitvah, strahovih in racionalizaciji potlačenih idealov.

Aleš Debeljak