Samo Resnik: Dotiki

Prozno pripoved, ki jo je avtor podnaslovil kot "potopisno novelo v odstavkih" bi mogoče najtočneje opredelil kot nekakšno "historijo" v njenem starem žanrskem pomenu: kot zgodbo o nekem posameznikovem življenju oziroma pripovedovanje najveškrat osebne zgodbe, ki jo trgajo pogoste zastranitve v obliki nekakšnih komentarjev. Pravzaprav je avtorjeva opredelitev tudi točna. To je pripoved - prvoosebna - o nekem študentu, aktivistu v gibanju za demokratizacijo, ki je že sredi prve polovice osemdesetih let močno pritegnilo in združevalo nekatere kroge zlasti študentov in mladih intelektualcev, poleg starejših disidentov, v urbanih centrih nekdanje Jugoslavije, zlasti v Ljubljani in Beogradu.

Ta čas z izjemnimi zgodbami, prav zgodba Sama resnika je ena takih, je zdaj že skoraj pozabljen, vendar po krivici. To so bile usode z veliki vložki osebnega tveganja in nemalo se jih je končalo celo smrtno. Iz današnje perspektive je komaj še mogoče razumeti, da je bila hoja teh fantov, ki so nanje na najrazličnejše načinepritiskali, jih izsiljevali, skušali zlomiti psihično in tudi fizično, jih sredi študija pošiljali v vojsko, kjer so jih maltretirali z izbranimi metodami, predvsem pa jih ves čas nadzirali in zasledovali ter jim tako ogrožali vsako družbeno in strokovno, s tem pa seveda tudi privatno eksistenco, da je bila, skratka, hoja teh mladih ljudi zavestno odločanje za skrajnirob obstoja in vzdržljivosti. O tem pripoveduje avtor skorajda v anekdotskih nizih, nevsiljivo, vendar prepričljivo, ker je pripoved resnično osebno vpletena v širšo frsko tedanjega dogajanja: izbruha srbskega nacionalizma in kosovske krize, ki je prerasla v silovite tragične dimenzije. Masikaj od tega je mogoče lažje in neposredneje rezumeti tudi iz pričevanjskih Resnikovih pripovednih vinjet.

Ob tej širši freskantni, zaradi osebnih spominov skicozni podobi pa vzporedno teče šeena, intimnejša in "temnejša", tragičnejša osebna zgodba Sama Resnika. To je zgodba enega prvih aktivistov tistega gibanja demokratizacije, ki je v Sloveniji v drugi polovici osemdesetih prerasla v  vse odločnejše zavzemanje za politični pluralizem in državno osamosvojitev. Bilo bi krivično in nepošteno, ko avtorju ne bi bilo mogoče objaviti "svoje variante resnice", resnice docela predanega študentskega aktivista, ki je bil iz gibanja potem, ko je postalo politika oziroma strankarske politike, zaradi neprilagodljivosti takšnim ali drugačnim politikam odrinjen ali se je tudi sam odtrgal.

Proza Sama Renika ni le dokaj bridko osebno pričevanje, marveč je njena dragocenost tudi kot prepričljiva zgodba o neki generaciji, ki je prispevala pomemben, soodločujoči delež k slovenski demokratični osamosvojitvi. O tej generacijski zgodbi se komaj kaj ve, vendar ne bi smela ostati v pozabi. Zato sodim, da bi bila vsekakor vredna objave in javne bralske preizkušnje Resnikova "potopisna novela" skozi izjemna osemdeseta leta v Sloveniji in v tedaj še skupni Jugoslaviji, ki pa je že v krčih razpadacefrala in mlinčila prav tisto idealistično mladino, ki bi državo pred potopom v krvi še mogoče rešila na obrežje demokracije.

In kot pripomba na koncu: celo številni citati, ki jih avtor niza med pripoved, so zgovorna pričevanja o miselnosti tega v nemalo primerih "odpisanega" rodu: to so citati iz del, ki so krožila med temi mladimi ljudmi in v določeni meri ostrila njihovo intelektualno senzibilnost ter sejala klice nove družbene miselnosti. Tudi to je ena od dokumentarnih ali "v odstavkih" prepletenih plasti Resnikovega besedila.

Veno Taufer