Mirko Zupančič: Shakespearov dramski imperij

Mirko Zupančič je svoje delo o Shakespearovem dramskem oposu pospremil z ugotovitvijo, da »je v njegovih delih zapisano vse, kar danes o življenju moremo vedeti«. Ta misel ne razkriva le njegove občudujoče literarne ljubezni do velikega dramatika elizabetinske renesanse, pač pa tudi tenkočutno poznavanje dramatikovega neponovljivega dela. Shakespearova dramatika ni le brilijantna zgodba o elizavetinski Angliji, predvsem je verodostojna podoba človeka in njegove zgodovine. In to zato, ker Shakespearov človek ni ovešen z nobeno avreolo takega ali drugačnega poveličevanja ali ideologiziranja, pač pa stopa pred nas v svoji goli, brutalni stvarnosti, in tako tudi gleda nase. To je človek, ki je odčaran vsakršnih samoslepil o svoji božanski naturi. Zupančiču je Shakespeare tako najsodobnejši in najbolj aktualni umetnik, ki je prodrl v človekovo bitje do vseh globin. Umetnik za vse čase. To svojo sodbo avtor tudi utemelji, pa ne z duhamornim znanstvenim diskurzom, ki bi mu bilo mogoče oporekati, pač pa z osebno izpovedjo o svojem vseživljenjksem srečavanju z dramatikom.

Eseji nam ponujajo prvinsko, neobremenjeno branje Shakespearovih dram, kjer profesorjevo veliko strokovno poznavanje čutimo samo kot obzorje intimnega pogleda. V času, ko tim. umetniška produkcija ni več izraz bivanjskega presežka in je zato leposlovje vse manj življenjska izpoved umetnika, pač pa vse bolj odraz avtorjeve ideologije in njegovih estetskih teoremov, je mogoče izstopiti iz ujetosti v ideološki diskurz o umetnosti le na tak način, kakršnega nam ponuja takšno branje. Predvsem pa je mogoče dojeti Shakespearov svet v njegovi avtentični sporočilnosti le tu, kjer ni prekrit z meglo znanstvenih neumnosti, kakor bi se izrazil estet Ivan Focht. Zato pričujoči eseji o Shakespearu odstirajo tisti pogled v dramski imperij velikega genija, pri katerem se na odru naše zavesti razprostre igra samega življenja v vsej njegovi mrakobni okrutnosti in brezupu, a tudi milin človeške topline in nad. In to življenje nas ogovori tako prepričljivo, da mu moramo z zanosom odgovoriti z besedami lucidnega pisca Rojstva tragedije: »Hočem te: vredno si, da te spoznam!« (F. Nietzsche, Rojstvo tragedije iz duha glasbe, SM 1970, str. 85)

Peter Kovačič Peršin