Mirko Zupančič: Shakespearove variante tragičnega

Mirko Zupančič je z esejem Shakespearove variante tragičnega zaokrožil svojo literarnoteoretično študijo o Shakespearovih dramah, ki je prvo slovensko delo o celotnem gledališkem oposu tega dramatika. Dragocenost Zupančičevega dela ni toliko v pionirskem podvigu kot v dejstvu, da je podal osebno, takorekoč eksistencialno razumevanje Shakespearove tragedije, ki se sicer ozira tudi po svetu bogate strokovne literature o velikem elizabetincu in jo upošteva, toda sledi lastni viziji njegovega dela. Ta vizija je rezultat celoživljenjskega ukvarjanja z dramatikovim opusim, saj se je Zupančič s Shakespearom srečeval kot igralec in študent, nato pa kot profesor na ljubljanski akademiji za gledališke umetnosti. Pri pisanju teh študij je pustil govoriti predvsem samemu dramtiku oziroma njegovim dramskim osebam, da bi ob dialogu z njegovo podobo človeka in sveta podal svoje lastno spoznanje. Tako smo dobili svojevrsten dialog med avtorjem eseja in Shakespearovim dramskim opusom, ki nam na svež način odpira vsa poglavitna vprašanja te dramatike. Tragičnost sveta se Shakespearu razkriva onkraj problema zla, onkraj patologije umora, onkraj spopada vrednot in tudi onkrat nesrečnih okoliščin, ki mečejo človeka po odru sveta. Tragično najdeva v človeku samam. Če je antična tragedija na sledi velikega Smisla, ki ga kroji Usoda mimo volje bogov in ljudi, je pri Shakespearu vprašanje smisla izničeno z zmagoslavjem absurda. Zato se njegova tragedija ne razveže v katarzo, v kateri se gledalčeva zavest pomiri v naročju bivanjskega smisla, pač pa odpira brezno vprašujočosti: zakaj in kako.