Bert Pribac: Slovenske spravne motnje

Bert Pribac je po svoji usodi nenavadno zanimiva osebnost: doma iz revne notranje Istre se je po vojni s štipendijo takratne “ljudske oblasti” šolal in se začel oglašati po literarnih revijah kot nadarjen pesnik. Potem pa ga je hotela tajna policija (Udba) pridobiti za “obveščevalca”, konfidenta, tako da ni vedel, kaj naj sploh še stori: če bi namreč odklonil, bi zgubil vir preživljanja, z domačo revščino ni mogel nič – in je emigriral. Pristal je v Avstraliji, odkoder pa je pozorno in nostalgično realistično spremljal domača dogajanja. Ob tem se je došolal, si ustvaril dovolj soliden družbeni položaj, se uveljavil kot intelektualec velikih zmogljivosti tudi tam in živo sodeloval s slovenskim izseljenstvom. Od blizu in kritično je opazoval svojevrstno razklanost Slovencev v Avstraliji: takšne in drugačne posledice ideoloških delitev in vplivanj – ter si ves čas skrbno oblikoval lastno mnenje tudi o domovini.

Kot nekonformen, vendar iskren kristjan je dolgo v Sloveniji pogrešal predvsem večje politične, pa tudi gospodarske in povsem človeške odprtosti, zato ga je reformistično dogajanje v osemdesetih letih močno pritegnilo in ga je začel spremljati z esejističnim zapisovanjem. Intenzivnost tega pisanja se je 1990/91 še stopnjevala, ponehala pa ni niti naslednja leta. Predvsem je dragocena nekakšna osebno pogojena ekvivalenca do obeh “strani”, “leve” in “desne”: kot otrok iz partizanske in narodno zavedne primorske družine je ob vsej kritičnosti ohranjal vsaj latentno naklonjenost do “levega” tečaja slovenskega sveta, kot kristjan in prisilni emigrant je podoben odnos imel tudi do “desne” polovice. Oboje pa je združevalo resnično čisto, skoraj erotično slovenstvo: dobesedno osebno ga je bolelo vse, kar je bilo po njegovi presoji narobe pri enih in pri drugih. Kot osrednje vprašanje se mu je sčasoma izčistilo vprašanje “sprave”, do katere ob vsekakor obilnem govorjenju ni in ni hotelo, noče in noče priti.

Tako je zdaj po nekajletnih oklevanjih pripravil spis o slovenskih spravnih motnjah, ki ni le dragocen in svež dokument o zelo pripadnem in naklonjenem videnju polpretekle slovenske realnosti od strani, temveč tudi besedilo, ki je vešče napisano: s svetovljanskim zamahom moža, ki je po svojem talentu pesnik, mojster besede, in je to kljub štiridesetletni zdomski odsotnosti tudi ostal, ter moža trezne, ostro logične in prizadete presoje.

akademik, prof. dr. Matjaž Kmecl

Bert Pribac je napisal sledeče pesniške zbirke:

v slovenščini:

·    Bronasti tolkač, Slovensko društvo, Melbourne, Avstralija, 1962

·    V kljunu golobice, Lapwing Press, Canberra, Avstralija, 1973

·    Prozorni ljudje, MK, Ljubljana, 1991

·    Bronasti tolkač in druge pesmi, Capris, Koper, 2000

·    Poljubi me Koštabona – (pred izidom)

in v angleščini:

·    Winds from the Brindabellas – (pred izidom)

Bert Pribac prevaja avstralsko in angleško poezijo v slovenščino. Izbor iz avstralskega pesništva izide prihodnje leto pri založbi Mladinska knjiga. Prevedel je nekaj del slovenskega leposlovja, predvsem poezije v angleščino. Objavil je vrsto esejev, razprav in člankov v angleškem in slovenskem jeziku. Predaval je o slovenski kulturi na univerzi v Canberri in se kulturno ter se politično udejstvoval pri promociji slovenstva v svetu.