Stanko Gogala: Izbrani spisi

Osebnostna pedagogika prof. dr. Stanka Gogala

Ko smo ob stoti obletnici Gogalovega rojstva iskali odgovor na vprašanje, kako opredeliti teoretsko usmeritev njegove pedagogike (Sodobna pedagogika 2000/5 – Sodobnost pedagoških konceptov prof. dr. Stanka Gogale), smo naleteli na vrsto vplivov: ideje duhoslovne pedagogike, Vebrova filozofija in psihologija, krščanska idejna opredelitev in personalistični tokovi, filozofija življenja in fenomenološka metodologija, elementi reformske pedagogike, pa tudi opredelitev za humanistične vrednote. Hkrati se je že takrat izkazalo, da je njegova pedagogika močno osebno obarvana celota, ki jo težko v celoti zvedemo na enega od omenjenih teoretskih tokov.

Sam je v avtobiografskem zapisu Moja pedagogika v zvezi z opredelitvijo lastne pedagogike zapisal:

Če naj prikažem tako imenovano »mojo pedagogiko«, potem moram /.../ glede svoje pedagoške izpovedi reči, da ta pedagogika gotovo ni v polnem smislu, v celoti in v podrobnosti originalno moja, ker se je v meni ob študiju najrazličnejše pedagoške znanstvene literature ter ob lastnem pedagoškem mišljenju, poglabljanju in iskanju primernega izražanja za svoja pedagoška spoznanja nabralo toliko najrazličnejših močnih in odločujočih vplivov od drugod, da ob najbolj tenkočutnem analiziranju teh različnih vplivov in miselnih pobud res ni mogoče točno določiti: ta in ta misel, to in to spoznanje, ta in ta podrobna analiza itd. je resnično originalno moja. Ob vsakem spoznanju bi se gotovo moralo dati prikazati, da je križišče toliko in toliko tujih vplivov in miselnih pobud, da so ob njegovem nastajanju vplivali različni elementi pedagoške, filozofske, psihološke, sociološke in še drugačne izobrazbe, toda nekatera spoznanja so vendar rezultante, pri katerih nastopajo pomembni elementi lastnega pedagoškega mišljenja in iskanja, so izraz lastne psihične strukture, so ekspresije mojega svojstvenega subjekta in mojega duha, so plod mojega lastnega dela in so obogatitev mojega aktivnega duha, ki tudi ureja in sintetizira materijo spoznanj. Gotovo so v tej »moji pedagogiki« tudi docela prevzete misli mnogih drugih pedagoških mislecev, toda moj aktivni duh jih je miselno predelal in docela asimiliral, tako da niso več tuji in samo pasivno ter naučeno prevzeti del mojega duha. Tudi to so elementi, s katerimi moje mišljenje svobodno operira ter ob njih in na njihovi osnovi deluje ter jih razvija naprej.

In vendar v njegovem bogatem opusu naletimo na dve vsebinski opredelitvi pedagogike, ki izpričujejo Gogalovo samoopredelitev pozicije pedagoga in pedagogike kot samostojne znanstvene discipline. Tako v članku Pedagoška teorija teorijo vzgoje opredeli kot duhoslovno vedo, ki je utemeljena prvenstveno na fenomenološki metodi. Še bolj natančno pa po mojem mišljenju opredeli lastno teoretsko snovanje z večkrat izrečeno zahtevo, da mora pedagog spoznati zakonitosti obče metodike, hkrati pa je prava pedagoška metoda vedno osebna in pristno doživeta. Ali kot je to misel izrazil v članku Združitev zahteve po učiteljevi osebni metodi in metodi za učenca:

Metodo pojmujem kot poseben način učiteljevega dela, ki je zavisen od duševnih posebnosti učitelja in učenca in od psiholoških zakonitosti kulturnega oblikovanja. V tem smislu smemo postaviti kot prvo neposredno zahtevo metodike, da naj bo metoda po možnosti osebna in pristno doživeta. Zakoreninjena bodi v človekovi osebi, izvira naj iz njegove osebne enkratnosti in naj tudi na zunaj kaže svojstvenost onega človeka, ki jo porablja. Zato metode ne moremo kakorkoli posnemati, kajti pedagoško delo z metodo, ki bi ne bila neposredna, bi ne imelo pravih uspehov. Vsak učitelj naj bi zato dobil svojo lastno metodo, naj bi našel samega sebe v svoji metodi, naj bi izrazil v svoji metodi samega sebe in naj bi se ne bal delati po svoji osebni metodi. /.../ Kako važno je doživetje metode, nam priča tudi dejstvo, da moremo celo razumeti, da je neka metoda radi teh ali drugih razlogov boljša in uspešnejša, pa vendar do take metode ne moremo najti pravega osebnega odnosa in nam je lahko povsem tuja, čeprav se večkrat mučimo z njo.

In končno, v polemičnem zapisu Odgovor D. Frankoviću (Sodobna pedagogika 1951/2-3) Gogala svoje predvojno pedagoško delo opredeli s pojmom osebnostna pedagogika, s tem pa jo približa lastni personalistični antropologiji in pedagoškim konceptom, ki po oceni E. Kovača kažejo, da je Gogala pred francoskimi personalisti izdelal koherenten personalistični model vzgoje, kar ga dviguje v sam vrh tistega dela vzgojnih teoretikov, ki so vzgojo povezovali z izgradnjo človeka kot osebe in jo opredelili kot medosebni in občestveni odnos (Sodobna pedagogika 2000/5 – Sodobnost pedagoških konceptov prof. dr. Stanka Gogale).

Robi Kroflič