Vili Stegu: Ugašajoče sanje

Izpoved tragičnega paradoksa življenja - je temeljna oznaka pesništva Vilija Steguja (1943 – 1990). Zaradi kritičnega razmerja do cerkvene institucije in represivne politike v zdomsko službovanje pahnjen duhovnik, ki se mu življenje izteče prerano vsled prehudega duševnega in telesnega napora, je svoje življenje označil kot ugašajoče sanje. Že kar tragično konstanto slovenskega duhovnega obstajanja, razkriva dejstvo, da Ugašajoče sanje prihajajo v javnost šele sedem let po pesnikovi smrti.

Stegujeva peozija je notranje zavezana prešernovskemu izročilu, ki razume pesniško izpoved kot izraz življenjske usode in njene resnice, in ne kot igro igrivega razuma. V tem je Stegujeva pesem zavezana klasičnim načelom pesništva, čeprav v slogu in izrazu sledi duhu modernizma

Morda je prav zato ta poezija še koreniteje kot sočasno pesništvo obračunala z iluzujami sodobnega sveta. Pod vprašaj je postavila samo teleološko zavest zahodnega človeka in njegovo voljo po varnem prebivanju v svetu, ki ostaja razcepljen na neobvladljivo dvojnost. »Nekje je cilj zapustil svoj prestol/ in se kot izgnan kralj potepel v prazno...« (Samogovor) izpoveduje prav z nietzschejansko sugestivnostjo enega svojih temeljnih spoznanj in stisk sodobnega človeka. Z ugotovitvijo o polomu metafizike in njene teleologije je izrazil tudi pronicljivo kritiko ideologije katolicizma, zanj tako utednjujočega nazora, in njegove lažne morale. Prav iz tega spoznanjskega dna, ki do dna razgali dušo, pa se vzpenja – ne po poti razuma, pač pa po stezi srca – držo pristne vere: »Za vsem tem še/ verovati/ upati/ ljubiti/ kot sence bitij na peščenem bregu./ Mimo vsega tega še pričakovati/ pronikniti kot izgubljen sok/ v razsušeno zemljo/ kot v spočetje.« (Pričakovati)