Viktor blažič: Vsi naši prevrati

 Viktor Blažič je eno najodličnejših imen sodobne slovenske publicistike. Osebno mi je izjemno všeč njegov etični pristop, človeška lastnost ali bolje sposobnost ali še bolje državljanski pogum, kajti etika je po slovenski osamosvojitvi s strani tistih, ki so ji vladali skoraj ves ta čas na »petdesetletni podlagi«, najbolj osovražena. Nikoli ne bom pozabil, kako me je eden izmed tistih, ki so slovensko osamosvojitev in družbeno preobrazbo najbolj izrabili, ob mojem sklicevanju na etiko, javno smešil in obtoževal, da vnašam v sodobno družbo zdrizaste pojme. Le iz okolja, ki je razglašalo etiko za zdrizasto, je lahko zrasla teorija več moral, več resnic in podobno.

Viktor Blažič je zaplaval v svetu publicistike potem, ko je omočil gležnje v svetu literature in presamokritično ugotovil, da je tam konkurenca prehuda. Zdi se, da se leposlovju nikoli ni povsem odpovedal. Kakorkoli že, gostovanje v njej je pustilo trajno posledico v skrbnem in jasnem, neizumetničenem izražanju, ki dobro publicistiko ločuje od napuhle in nasilne. Njena žlahtnost je v tem, da nas ne želi podučevati, ni »voditeljska«, ni pisana v stilu »mene poslušajte«, ampak prepričuje s svojo impresivnostjo. Blažič vzpodbuja bralca k razmišljanju, ga spoštuje, običajni publicisti pa zlorabljajo njegovo vedoželjnost in težnjo po senzacionalizmu. Z Blažičem se lahko strinjaš ali ne, ne moreš pa se z njim kregati.

Blažiča je zaznamoval predvsem čas. S svojo mladostjo nas seznanja v razmišljanju o knezu Pavlu. Članek ima rahel pridih jugonostalgije kot skupne domovine večjega dela južnih Slovanov. Seveda ga je mogoče brati tudi drugače, na primer kot nemoč dobrih namenov in plemenitih ciljev v globalni politiki. Vojnemu času se navidez v velikem loku izogiblje, dejansko pa je osrednja tema knjige. Blažič se je odločil za sodelovanje v NOB s čistim srcem, z iskreno željo po človeka vrednejšem življenju. Čutiti je Kocbekovo duhovno bližino. Ne v smislu pesnikove iracionalnosti, ampak v iskrenem pričakovanju oblikovanja novega človeka. Ponosen je nad svojo takratno odločitvijo, verjetno bi jo pred enako izbiro ponovil, hkrati pa zgrožen nad patološko naravo komunizma. Prav Blažič dokazuje, da je bil ta v svoji krutosti še hujši kot jugoslovanski. Navidez obsoja povojne poboje, s prikrivanjem grobišč pa se iz žrtev in njihovih svojcev še vedno norčuje. Razume specifično naravo vojne, hkrati pa ne more mimo najvišje vrednosti načel, ki osmišljajo človeka in ga dvigajo na vrh stvarstva in ki jih noben osvobodilni boj, nobena revolucija ne moreta obiti. Zgrožen je nad nemočjo moralnega obračuna z zločinom, ki so ga pri nas institucionalizirali pod krinko varovanja vrednot NOB. Kot nekdanji borec tega tudi pogojno ni pripravljen sprejeti. Prav zloraba najvišjih idealov v polpretekli zgodovini ga v slovenskih razmerah pripelje do sklepa, da je zanj in njemu podobne slovenska osamosvojitev konec ali bolje cilj tistega, kar se je začelo 1941.

Viktor Blažič je aktivno sodeloval tako v pripravah kot oblikovanju slovenske samostojnosti. Prav razkorak med cilji in pričakovanji ter realnostjo, mu daje moč in pravico, da še naprej ostaja kritičen do družbenih razmer. Njegova prizadevanja ne gredo v smeri sodelovanja pri vladanju, ampak proti družbenim zlorabam, ki so dejansko umazale tudi njegovo partizanstvo. V svoji knjigi izjemno uspešno pokaže na duhovno bližino zlorab NOB in privatizacije nekdanjega družbenega premoženja. Ne zasleduje utopičnih ciljev, ampak teži k normalnosti, smiselnosti slovenske družbe, ki je v preteklih poosamosvojitvenih letih še nismo dosegli. Strah ga je, da ne bi bila tudi tokratna, doslej najbolj uspela slovenska prizadevanja v vsej naši zgodovini, žrtev podobnih ljudi, kot se je to zgodilo med II. svetovno vojno. Njegovi strahovi niso prazni, ampak temeljito podprti z osebnimi življenjskimi izkušnjami in prodorno ter odkrito analizo družbenih razmer. Ne zahteva in ne pričakuje nič nemogočega, ampak želi prispevati k slovenski normalnosti na ravni civilizirane evropske družbe ...

Prof. dr. Stane Granda