Barbara Simoniti: Zatišnost

Pesniška zbirka Barbare Simoniti Zatišnost predstavlja izrazito enovit pesniški organizem. Vse pesmi so namreč komponirane tako oblikovno kot vsebinsko po enotni strukturi. Zanje je značilen razvezan in kratek verz, ki obsega največ eno sintagmo, običajno pa eno samo besedo. Vendar pa so zapete po logiki notranjega ritma, ki ga narekuje izpovedni tok pesniške »pripovedi«. Njihova vsebinska značilnost je v tem, da vsako besedilo upesnjuje eno samo doživetje ali občutenje, spoznavanje ali uvid. Pesnica gradi svojo izpoved praviloma na eni sami pesniški podobi, ki jo bodisi stopnjuje bodisi razveže v večpomenski ali sopomenski svet podob. Čestokrat novo pomensko razsežnost podobe poantira kar z naslovom.

Tudi sama zbirka je grajena po enovitem konceptu. Cikli pesmi so razvrščeni harmonično okrog svojega pomenskega jedra in tvorijo zaokroženo celoto. Temeljno občutje se stopnjuje iz cikla v cikel in ustvarja izpovedni lok, ki se pne iz mladostno igrivega sprejemanja bivanja ter se izteka v molovskih akordih samote.  – Gre torej za slogovno prečiščeno in enovito pesniško tkivo.

Metafizika te lirike izraža bolj bivanjsko občutenje in vasezrenje, manj pa izpoveduje čustvenost, tudi če govori o ljubezenskem čustvu ali doživetju. Ta, za žensko liriko neobičajna izpovednost je podana v kar se da subtilni, prav krhki govorici. Že to dejstvo izpričuje tolmunsko globino čustvovanja, ki ga racionalizirani pesniški jezik samo še poudarja. Ta dvojina, med seboj napeta raven upovedovanja daje pesmim izvirno izpovedno moč.

Navidez aksetska pripoved, pesmi so namreč kratke, je bogata v tvorbi pesniških podob in izkušenosti jezika. Barbarina hermetična pesniška govorica naravnost zahteva nove izraze (zatišnost, zabesedje, večerenje, prerastliniti....). Te tvori s prefinjenim jezikovnim občutkom in znanjem, v pravi klasični lingvistični maniri, kar je presenetljiva odlika za naš čas površnega govorjenja, tudi ali predvsem leposlovnega. Tako ta poezija prav dobesedno preraja slovensko besedo.

Zatišnost je po izpovedni moči in po razsežnostih svoje pesniške govorice pristno in pomensko pesniško doživetje, ki prinaša svež veter v naši posmrtno peozijo.

Peter Kovačič Peršin