Sonja Koranter: Zlatoličje

V vsakem pesniku se v določenem ustvarjalnem trenutku oglasi, izriše prostor njegovega otroštva, njegov pravi in prvi zemeljski dom, kjer koreninijo nedolžni začetki, neomadeževani paradiž svobode. Verz Sonje Koranter, vsaj v prvem najbolj strnjenem delu pesniške zbirke, je slikarski, ne toliko opisovalen kot nabit s trdno vizualno podobo narave in ljudi, ki sobivajo drug v drugem.

Poezija, ki jo v tem trenutku prebiram, molči, je kot okameneli spomin, gosto, čipkasto predivo, skozi katerega se prebijam od podobe do podobe, ki se vrstijo naglo, hlastno, nemara zaradi bojazni, da bo vsega časa vsak hip konec. Najprej zgodbe (Zlatoličje), čas otroštva, potem poskus poglobitve (Rosnice) z nedvoumnim cilje, da bi pesniške slike spet oživele, pa je čas otroštva nepreklicno minil. Vrata spomina se zaprejo, vse se samo še nemo premika pred nami, kot da bi gledali lastni film v počasnem ritmu, pa vendar je vse dogajanje daleč od nas.

 Marko Elsner Grošelj